Boris Krkoč: Možgani vodje morajo biti vedno vklopljeni!
»To ni floskula, s katero bi človek kar tako opletal naokrog ter s tem poveličeval pomen in vrednost tistih, ki v podjetjih opravljajo vodstvene funkcije. Pomen te trditve je povezan predvsem z zavedanjem odgovornosti, ki jo imajo zaposleni z vodstvenimi nazivi.
Odgovornost vodij se izkazuje v osebnosti, ki 1) izžareva pogum in zaupanje vase. Zna 2) obvladovati samega sebe, ker šele potem lahko obvladuje druge. Nujno je, da razvije 3) občutek za pravičnost, torej enak meter za vse. Pričakuje se usposobljenost vodje, da 4) hitro in suvereno sprejema odločitve. Potrebno pa je tudi 5) znanje načrtovanja strategij in delegiranja nalog.
Vodja lahko 6) od drugih zahteva le to, kar je pripravljen narediti sam. Ne samo, da je pripravljen narediti, temveč prvi tudi naredi! Če želimo odlične rezultate in dobre odnose v timu, mora vodja najprej poskrbeti, da je sam tisti, ki 7) širi optimizem. Zaposlenim veliko pomeni, da ima vodja 8) razumevanje za njihove težave v procesu dela in odgovornosti ter jih 9) zna vključiti v reševanje. 10) Da prevzame polno odgovornost za rezultate svojega tima. Tudi za napake in pomanjkljivosti.
Za uspešne vodje novejše generacije pa je značilno, da se vedno bolj 11) poslužujejo mehkih veščin vodenja. Kajti prednosti takšnega pristopa so, da zaposleni vodje 12) sprejemajo z večjo simpatijo in iskrenejšim spoštovanjem.
Sem dosegel VAUUUUUU efekt?
Če še enkrat pozorno pregledamo napisano, bomo hitro ugotovili, da sem predstavil skoraj supermana. Lahko bi dodali še nekaj karakteristik in vrednot, čeprav ocenjujem, da so navedene nekako prednostne.
Zato je uvodna trditev o možgančkih na »ON« logična in pogoj za sposobnosti odličnega vodenja.
Naj povem, da enega celo poznam. Živi tam daleč za devetimi gorami in sedmerimi jezeri, kjer stoji tovarna, v kateri svizci zavijajo čokolado…
Nikogar ne želim izključevati. In prav je, da imamo visoko samopodobo. Prav tako vem, da se večina vodij močno trudi (že s tem, ko prebirate te vrstice), vendar mi izkušnje pri mojem izobraževalnem in svetovalnem delu šepetajo, da imamo pri vodenju še veliko rezerv.
V uvodu sem se dotaknil idealnega menedžerja – kot je direktor čokoladnice –, katerega sposobnosti morajo biti skoraj pravljične. Kljub večni dilemi o odgovornosti za nepravilnostih v nekem procesu, se sam namreč nagibam k temu, da vzroke prednostno iščem v vodji ekipe in šele kasneje v zaposlenemu. Vodilni se namreč zaradi težnje po opisani popolnosti lovijo v pasti izgorevanja, stresa in ostalih negativnih učinkov. Zato so vzvodi vodenja ves čas na preizkušnji.
Praksa me dnevno uči, da so odstopanja pri vodenju, kljub razumevanju rezerv in velikih naporov, vseeno prevelika. Ekipe zaposlenih ne dosegajo učinkov odličnosti, ki jih kupci pričakujejo, čemur sledijo razočaranja. Ta se na emocionalnem saldu dobrih in slabih ocen v vse preveč primerih pod črto odražajo kot negativna izkušnja. Kdo je kriv? Je to posameznik, zaposlen v nekem poslovnem procesu, ali njegov vodja? Pravila ni, kot tudi ni opravičila za slabo opravljeno delo, « pravi Boris Krkoč, trener in coach vodenja s skoraj štirimi desetletji izkušenj.